Leto britanske kinematografije | Revija Ekran

Leto britanske kinematografije

| 30. 10. 2017. | Ekran na ekranu, Festivali, Spletna izdaja

61. BFI filmski festival London

Londonski filmski festival, ki ga že več let uspešno vodi direktorica Clare Stewart, je letos odprl režijski prvenec Andyja Serkisa – človeka, ki ga najbolj poznamo po tem, da je vdihnil življenje Gollumu, King Kongu in Caesarju iz reboota franšize Planet opic. Do zadnjega diha (Breathe, 2017), dinamična in navdihujoča zgodba o paru, ki kljub nesrečnim okoliščinam uspe premagati vse ovire in hkrati pustiti pečat, ki še danes pozitivno vpliva na življenja ljudi v vozičkih, temelji na resnični izkušnji staršev producenta filma, Jonathana Cavendisha.

Tudi zaključni film festivala, črna komedija Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, Martin McDonagh), je izhodišče za svojo zgodbo našel v drobcu iz resničnega življenja. Med vožnjo po ameriškem podeželju je režiser naletel na dva plakata z vsebino, ki ga je pritegnila do te mere, da nanjo nikakor ni mogel pozabiti. Omenjeno podobo je povezal z likom močne, brezkompromisne ženske, ki se po travmatični izgubi najstniške hčere, ki je bila posiljena in umorjena, odloči, da bo pravico vzela v svoje roke.

Med otvoritvenim in zaključnim filmom se je v 15 kinematografih, raztresenih po Londonu, zvrstilo 242 filmov iz 67 držav. Čeprav je festival izrazito mednaroden, je letos izstopala izjemno dobra letina filmov otoških ustvarjalcev, ki v ugodnem in finančno spodbudnem okolju očitno odlično uspevajo. Films Stars Don’t Die in Liverpool (2017, Paul McGuigan), Ubijanje svetega jelena (The Killing Of A Sacred Deer, 2017, Yorgos Lanthimos), On Chesil Beach (2017, Dominic Cooke), Dark River (2017, Clio Barnard), Zabava (The Party, 2017, Sally Potter), Beast (2017, Michael Pearce), Nisem čarovnica (I Am Not A Witch, 2017, Rungano Nyoni), Lean on Pete (2017, Andrew Haigh) in Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsay) so le nekateri najbolj opazni naslovi, ki pritrjujejo zgornji tezi.

Britanska režiserka se podpisuje tudi pod enega boljših filmov londonskega festivala, prvenec Kingdom Of Us (2017, Lucy Cohen), ki je prejel Griersonovo nagrado za najboljši dokumentarec. Gre za fascinanten in brutalno oseben portret velike družine, ki se po samomoru očeta več let postavlja na noge – tako finančno kot psihično. Cohenova je mamo in njenih sedem odraščajočih otrok, šest hčera in sina, spremljala dve leti in tankočutno beležila njihove nenehne boje, travme, skrbi in občutke krivde, hkrati pa tudi njihovo počasno čustveno okrevanje.

Kingdom Of Us (Lucy Cohen, 2017)

Skozi skrbno izbrane domače družinske posnetke, ki jih je v veliki večini posnel pokojni oče – njegovo prisotnost in osebnostni pečat je zato v filmu vseskozi močno čutiti – in prek prikaza vsakodnevnega življenja članov družine nam režiserka plast za plastjo odkriva kompleksno naravo družinskih odnosov, ki jih je v zgodnjih letih odraščanja zaznamovala očetova duševna bolezen in depresija, pa tudi njegova ljubezen do umetnosti, kasneje pa tragična in travmatična smrt, s katero se otroci zavestno soočajo šele zdaj, ko vstopajo v odraslo življenje.

Režiserka se potopi globoko v intimo družinskih vezi in nam odpre okno v svet odraščajočih najstnikov, ki se poleg skupne travme vsak zase borijo še z lastnimi problemi, od hudih oblik depresije, prek avtizma, do anoreksije. Kingdom Of Us mestoma postane kar terapevtsko orodje, s pomočjo in skozi katerega se družina sooča s svojo izgubo. Čeprav je jasno, da jih bo temna senca spremljala za vedno, pa otroci vseeno dan za dnem počasi napredujejo. Po projekciji je bilo v veliki dvorani Britanskega filmskega inštituta zato res ganljivo videti zbrano vso družino ter se na lastne oči prepričati, da jim gre dobro.

V tekmovalnem programu se je predstavil še en zanimiv dokumentarec, ki podobno kot Kingdom Of Us meje (v)pogleda v osebno intimo premika na povsem novo raven. Dokumentarni portret plesalke, Bobbi Jene (2017, Elvira Lind), postavi v središče pozornosti zvezdo znamenitega izraelskega plesnega ansambla Batsheva. Bobbi spremljamo v času, ko se odloči, da bo zapustila varno zavetje plesne skupine in življenje pod diktatom vodje, priznanega koreografa Ohada Naharina, ter se iz Izraela, kjer je preživela svoja formativna leta, preselila nazaj v domovino, Ameriko.

Bobbi Jene (Elvira Lind, 2017)

Izjemno in ambiciozno plesalko spremljamo na naporni fizični in čustveni poti, na kateri en plesni gib za drugim postaja tisto, kar želi – samostojna ženska. Film ponudi detajlen in drzen vpogled v proces transformacije ženske, ki išče in najde svoj glas in svoje poslanstvo. Elvira in Bobbi nas pogumno spustita tako blizu, da nam postane skoraj neprijetno, saj se skupaj z njima popolnoma razgaljeni počutimo tudi sami. Odnos, ki ga ima Bobbi do svojega telesa in neposrednega izražanja, tako skozi gib kot iskrene besede, je nepredstavljivo osvobajajoč in navdihujoč.

V Londonu sta svoji novi deli predstavila tudi dva veterana ameriškega neodvisnega filma, Noah Baumbach in Richard Linklater. Komična drama The Meyerowitz Stories, New and Selected (2017, Noah Baumbach) je polna čudaških likov, ki so vpleteni v na videz nepomembne peripetije in ponavljajočo se rutino nezdravih družinskih odnosov. Film se odpre z zabavnim prizorom, v katerem Danny (življenjska vloga Adama Sandlerja) med neuspešnim iskanjem parkirnega mesta na prometni ulici sredi Manhattana jezno kriči na vse in na nikogar zares. Ognjemet kletvic in plaz sočnih besed dajeta zgodbi o iskanju potrditve potreben zalet, da nas režiser lahko popelje po svoji verziji New Yorka, v kateri na vsakem koraku naletimo na zapuščino filmov Woodyja Allena in odmev Veličastnih Tenenbaumov (The Royal Tenenbaums, 2003, Wes Anderson). Čeprav so The Meyerowitz Stories, New and Selected precej nenavaden film, pa vseeno delujejo dokaj znano. Baumbacha imam osebno veliko raje, ko dela v tandemu z Greto Gerwig, kot pa takrat, ko dela sam.

The Meyerowitz Stories, New and Selected (Noah Baumbach, 2017)

Novi celovečerec Richarda Linklaterja, s pikrim humorjem začinjeni film ceste Last Flag Flying (2017), je hkrati poklon in nadaljevanje kultne klasike The Last Detail (1973, Hal Ashby). Trije vojni veterani, marinci Larry aka ‘Doc’ (Steve Carell), Sal (Brian Cranston) in Richard (Laurence Fishburne), se po skoraj treh desetletjih znova srečajo. Larryjev sin je bil ubit v akciji v Iraku in ‘Doc’ svoja vojna kolega prosi, da ga pospremita v Arlington na pogreb. Last Flag Flying je nekakšna meditacija o nesmiselnosti vojne, ki skozi obujanje spominov na bojne dogodivščine in cinične pripombe na trenutno stanje v Ameriki teče lahkotno in brez večjih zapletov. Čeprav ima film velik potencial družbene kritike, Linklater ne izkoristi priložnosti, da bi se skozenj bolj kritično dotaknil ameriškega odnosa do vojn(e) – v resnici ga namreč bolj zanima, kakšni ljudje so Larry, Sal in Richard postali skozi leta in kako te spremembe vplivajo na njihove odnose.