32. Liffe: vrnitev v kinodvorane

| 8. 11. 2021. | Aktualno, Domača scena, Festivali

Po lanski selitvi na domače kavče, ki je v zadnjem hipu programsko in izkustveno okrnila ljubljansko festivalsko tradicijo, se 32. Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe med 10. in 21. novembrom vrača v kinodvorane. V kinodvorane, ki občinstvu med vse krajšimi in hladnejšimi novembrskimi dnevi služijo kot toplo zatočišče in jih za nekaj ur dnevno družno potopijo v skrbno izbrane filmske svetove. V svetove vsakoletnih filmskih presežkov, festivalskih zmagovalcev, auteurjev in provokatorjev. Ti se letos čudovito dopolnjujejo z retrospektivo nekoč cenzuriranih, prepovedanih filmov režiserk in močnih ženskih likov, projekcijami posvečenimi letos preminulemu Jean-Paulu Belmondu, legendarnemu obrazu francoskega novega vala, in fokusom na cvetoči gruzijski kinematografiji, ki nam v zadnjih letih streže vse bolj zanimive in unikatne režiserske bisere.

Liffe za vse, ki do skupnega dihanja v temnih dvoranah še vedno pristopajo zadržano, ohranja tudi dostop do festivalskega videa na zahtevo ter se tako pridružuje mednarodnim festivalom, ki so v prilagajanju novi pandemski realnosti zavzeli hibridno identiteto, nihajočo med fizičnimi in virtualnimi dogodki; med filmskim platnom in televizijskim ekranom; javnim in domačim kinom. Kot že sam program, ki vselej ponudi širok razpon filmov – od ekstravagantnih žanrskih poslastic do kratkih filmov in Kinobalona za najmlajše – se tako tudi sama izkušnja festivala letos prilagaja našim okusom, željam in preferencam, s čimer festival razlogom za neudeležbo ne pušča več prav dosti prostora.

Nesrečni fuk ali Nori pornič (Babardeala cu bucluc sau porno balamuc, 2021, Radu Jude)

Satira o spolnem škandalu in dvoličnih moralnih standardih romunske – in širše – kulture se pred nami odvije v stilu neposrednih, provokativnih, s črnim humorjem prežetih filmov romunskega novega vala, a vendar se od njih obenem močno razlikuje. Strogi realizem se prelevi v preigravanje različnih možnih (fiktivnih?) scenarijev, ko se učiteljica zgodovine po tem, ko na spletu javno zaokroži njen domači seks posnetek, znajde na »sojenju« lastni moralni integriteti pred konservativnimi, hipokritskimi, mizoginimi in ksenofobnimi starši, medtem ko siceršnji minimalizem romunskega filma zapolni bolj eksperimentalna forma, pompozni kadri, statistične bizarnosti in cinična kritika nastopaške, politično zavožene romunske družbe, ki je kapitalizem uspela posvojiti v njegovi najbolj pretenciozni, perverzni, vulgarni obliki. Film, ki se odpre s porničem in zaključi z gigantskim dildom – samo za pogumno občinstvo!

Inventura (2021, Darko Sinko)

Tragična komedija o »majhnem«, navadnem družinskem človeku, ki nekega večera skozi okno svojega ljubljanskega stanovanja doživi in preživi strelski napad. Kdo je streljal in predvsem zakaj? Boris je človek brez konfliktov, ki vsaj na videz dobro shaja s svojo družino, sodelavci in skopim naborom prijateljev. A apatični možakar srednjih let prične z raziskovanjem primera, ki ostaja enigma tudi policijskemu inšpektorju, počasi secirati svoje življenje in odstirati plasti površinskih, vljudnostnih, rutinskih, hipokritskih odnosov okoli sebe. Z inventuro svojega življenja, v katerem se (ob ravno pravšnji meri črnega humorja) izkaže za nekoliko patetičnega, antipatičnega, dolgočasnega protagonista, se Borisu počasi (po)rušijo iluzije lastne sreče in družinskega udobja, Sinkov prvenec pa se tako pred nami izriše kot precizna in duhovita psihološka študija človeka, ki ga iskanje odgovorov ujame v neizbežno spiralo eksistencialnih dilem in paranoje.

Rajski sadeži (Ovoce stromu rajskych jime, 1970, Vera Chytilová)

V programu ne gre spregledati retrospektive Prepovedane ženske, posvečene filmom, ki so bili na neki točki zgodovine podvrženi cenzuri. Med filmi retrospektive gre poleg domače Maškarade (1971, Boštjan Hladnik) in poljske drame o brutalnih mehanizmih komunističnega nasilja Zaslišanje (Przesluchanie, 1982, Ryszard Bugajski) izpostaviti predvsem nekoliko spregledan biser prve dame češkega novega vala Vere Chytilove Rajski sadeži. Avantgardna, eksperimentalna, nadrealistična priredba svetopisemske zgodbe o Adamu in Evi, ki se hkrati bere kot premetena alegorija sovjetske invazije Prage avgusta 1968, je njen zadnji film, preden so ji oblasti zaradi subverzivnega pristopa k filmu za nekaj let prepovedale ustvarjanje. Gre za film o ženski emancipaciji, o zavrnitvi mita izvornega greha in neuspehu patriarhalnega družbenega režima.

Bergmanov otok (Bergman Island, 2021, Mia Hansen-Løve)

Čudovit metafilm o iskanju umetniškega navdiha na švedskem otoku Farö, nekdanji rezidenci filmskega velikana Ingmarja Bergmana. V idilično naravo otoka, kjer še vedno vlada duh Bergmanove ustvarjalne veličine, ki niha med idealizirano legendo in resnično osebo, se po inspiracijo odpravi poročen režiserski par, s katerim ni težko povleči avtobiografskih vzporednic z režiserko Mio Hansen-Løve (nekoč poročene z režiserjem Olivierjem Assayasom), ki se bojuje z razpokami v zakonu, kreativno blokado ter iskanjem ravnovesja med filmskim poklicem in starševstvom. Spomini se pričnejo mešati s sedanjostjo in resničnost s fikcijo, medtem ko nastajata dva nova scenarija in se pred nami odvija film v filmu, v katerem nastaja nov film. Je film o filmu in vsem filmskem, o ljubezni do filma, o nuji po filmskem ustvarjanju in poklon filmski zapuščini.

Dogodek (L’événement, 2021, Audrey Diwan)

Zmagovalec letošnjega beneškega filmskega festivala je filmska upodobitev romana Annie Ernaux, v katerem avtorica opisuje lastno soočenje s splavom, ko je bil ta leta 1963 v Franciji še prepovedan. Film o boju za pravico do splava, o nadarjeni študentki, ki bi ji rojstvo otroka preprečilo dostop do izobrazbe kot tudi vsakršno možnost »osvoboditve« iz delavskega razreda, ter o sramu in bolečini, ki ga prinese kljubovanje splošno sprejetim, patriarhalnim družbeno-političnim zapovedim. Film, ki presega časovni okvir svoje zgodbe in ki se z današnje perspektive zdi nujen, predvsem pa boleče relevanten.