Spletna edicija festivala Liffe

| 10. 11. 2020. | Domača scena, Festivali, Novice

November, ta turoben mesec vse krajših dni in v prehitro temo zavitih popoldnevov, cinefile že desetletja razvaja s festivalom, ki v našo prestolnico vsako leto pripelje skrbno izbran nabor svetovne filmske produkcije. Gre za desetdnevno filmsko doživetje, ki ljubljanske mestne kinodvorane simultano popelje v razgibane svetove zmagovalnih filmov vodilnih festivalov sveta, odbitih žanrskih ekstravaganc, svežih perspektiv ter skrbno kuriranih retrospektiv. A letošnje leto se je »daljnega« 13. marca povsem obrnilo na glavo, črn oblak posledic, ki jih je s sabo prinesla pandemija koronavirusa, pa se je še posebej trdovratno zgrnila nad filmsko industrijo, kinematografe in mednarodne festivale.

Da bo letošnja edicija Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala zaradi slabe epidemiološke slike okrnjena ni bilo nepričakovano, a nedavna zaostritev ukrepov, ki je ponovno oklestila naše gibanje ter povsem zaustavila socialno in kulturno življenje, je programsko ponudbo 31. Liffa, sprva planirano v hibridni obliki spleta in kinodvoran, še dodatno osiromašila. Festivalski program, ki se je bil tik pred zdajci primoran preseliti na spletno platformo, se je tako nenadoma prepolovil na pol: od predvidenih 38 naslovov nove produkcije bo na platformi dostopnih le 22 filmov, preostanek filmov, katerih pravice so uspeli pridobiti le za predvajanje v dvorani, pa se seli v negotovo prihodnost. Mednje spada tudi težko pričakovana retrospektiva Federica Fellinija, ki se mu je festival v soldelovanju s Slovenski kinoteko ob obeleženju 100. letnice rojstva nameraval posvetiti s kar 17 filmi, predvajanimi s filmskega traku.

Letošnja festivalska edicija bo vsekakor eksperimentalna. A kljub temu, da bo v sili razmer v celoti izpadla tista »prava« izkušnja festivala: razprodanih kinodvoran, skupnih emocionalnih reakcij gledalstva, hitrih kav med lovljenjem naslednjih projekcij in sproščenih razglabljanj o videnih vsebinah pred vhodom Cankarjevega doma, nam festival tudi tokrat ponuja skrbno izbran in kvaliteten pregled arthouse filmske produkcije, ki ga bo že tradicionalno pospremil tudi spremljevalni program, znotraj katerega gre izpostaviti predvsem tematsko aktualno strokovno srečanje Pogled v prihodnost AV industrije po pandemiji, ki ga pripravlja Zavod Motovila.

Vse informacije o tem, kako gledati filme na letošnjem festivalu najdete na sledeči povezavi.

Za boljšo orientacijo po letošnji beri filmov, pa sledi še nekaj Ekranovih priporočil.

Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad, 2020, Mohammad Rasoulof)

Štiri zgodbe na temo smrtne kazni v sodobnem Iranu so režiserju Mohammadu Rasoulofu prinesle zlatega medveda za najboljši film na letošnjem Berlinalu, še enem zadnjih večjih festivalov, ki so se pred prvim valom pandemije uspeli odviti v fizični obliki. Iran ga je zaradi tematik njegove družbeno-kritične filmografije le dober mesec po prejetju nagrade obsodil na leto zapora, ter mu hkrati odredil tudi dvoletno prepoved snemanja.

Asistentka (The Assistant, 2019, Kitty Green)

Gre za eno prelomnih filmskih del post-#jaztudi dobe, ki pod drobnogled vzame en sam delovni dan asistentke v prominentni produkcijski hiši, ki vleče jasne vzporednice s podjetjem, ki sta ga v newyorškem Buffalu leta 1979 ustanovila Bob in Harvey Weinstein. Filmski minimalizem, ki se z najmanjšimi detajli zvoka in obraznih izrazov poigrava z elementi srhljivke, v kateri se za najbolj zlovešče izkažejo prav navadne situacije, ki jih ponotranjimo kot »nujno zlo« vsakdana.

Izgnanstvo (Exil, 2020, Visar Morina)

Odličen psihološki triler o kosovskem imigrantu, ki se v svojem udobnem novem svetu nemškega predmestja počuti vse bolj diskriminiranega, dokler se meja med resničnimi predsodki okolice in njegovo lastno paranojo dokončno izgubi v spiralo psihotičnega kolapsa. Film je zmagovalec letošnjega Sarajevskega filmskega festivala.

Sadeži pozabe (Mila, 2020, Christos Nikou)

Alegorična filmska pripoved o skrivnostnem pojavu množične amnezije, ki z vso resnostjo epidemije zareže med prebivalce Aten in domala čez noč povzroči kolektivno izgubo spomina. Film, pod katerega se podpisuje nekdanji asistent režije Yorgosa Lanthimosa, na duhovit način odpira globok razmislek o družbenem spominu in osebni identiteti.